Kader - Grad KodeljevoV vrtco si še hoto bt Kekec,
paglavc s kahlo na buči si prevračo kozovce po blato,
rogovilo po gozdo pa nastavlo zanke
učitlcam, ki so se postle zavest
nedovžnemo otroškemo nasmeho.
Ko froc si še upo pogledat Mojci pod krilo,
pa ji rčt, da se ne bojiš Volka.
Če je kolega skočo v grabn, si skočo za njim.
Ko si pado z drve, si požro sovze, ker je bvo
cmeram prepovedano splezat nazaj gr. Še hoč bt Kekec?
Si se posto prvezat na drvo s kreditom?
Si prodav kožo kapitalo, se skriv v lukno javne uprave?
Si upaš strgat korenček šefo, ki ti jemlje pravico do odklopa?
Ukrast siroto Bedanco, ker z njim ni srečna,
kapljice teti Pehti, da spregledaš?
Si upaš jt do gore, predn se ti ona postaji na pot?
Hotli so nam prepovedat drva, bojlerje, gavde.
Z endemitskega naroda so naprajli nomade.
Ko so nam nastajli ovire, bi lahk vložli Rožleta.
Lahk bi obstali nad samotnim breznom,
pa smo rajš šli po volčji sledi na novo pot do Kadra.
Prvo leto preizkušenj je za nami,
mi pa še skoz sejemo volo do lajfa po sveto.
Kreativa ostaja.
Dojst je bvo kislih fac za letos.
Sj ne grmo plesat k zmaju, Kekci!
V Rovte pod gradom gremo, h Korošco.
